Priden dojenček so sanje vsake mamice. Dojenček, ki se hitro najé, zaspi takoj in ne joče ves dan. Že preden sem postala mama nisem verjela, da je to možno. Sedaj ko sem mama, verjamem še manj. 🙈 Namreč četudi bi imeli pridnega otroka, dojenčki jokajo. Jokajo, ker tako z nami komunicirajo. Ne znajo govoriti, ne znajo pokazati, znajo le jokati. Predstavljajte si, da bi odrasli namesto pogovarjanja jokali in si izmenjevali komunikacijo z jokom. Bi bilo težko a ne? Zato je toliko težje razumeti, kaj dojenček želi, kadar joka. In četudi lahko s sistemom izločanja in prepoznavanja dojenčkovega joka čez čas ugotovimo, kaj dojenček želi, je večna uganka mamic zakaj otrok joče, ko ga odložimo v zibko. Saj si vendar želi spati. Zakaj zdaj joče, če pa je tako lepo zaspal in tako lepo posteljico smo mu kupili in spanec je to, kar on potrebuje. Zakaj joče, dete moje?

Dve stvari, ki sem se ju naučila, mi pomagata razumeti, zakaj otrok joče, ko ga odložimo. Vsi sesalci (slonice, opice itd) so navajeni, da od rojstva imajo svoje mladičke poleg ali na sebi. 

A ste npr vedeli, da se šimpanzji mladič drži mame skoraj pol leta za dlako preden je sposoben it na njen hrbet? Predstavljajte si, da bi mi držali noč in dan dojenčka v rokah pol leta. Misija nemogoče. Pa vendar je to našim malčkom prirojeno. Gre za njihov primarni nagon, čut gnezdenja. Morajo se dotikati mamice in biti v njeni bližini. 

To je prva stvar, ki jo je treba razumeti. Druga stvar je pa teorija spanja dojenčka. Dojenček se rodi nebogljen. Ne zna nič pokazati, kaj šele kaj povedati. Njegov način komunikacije je skozi jok in ima velik samoohranitveni nagon, da z jokom poskrbi za svojo varnost.

Narava je poskrbela, da dojenček spi na drugačen način, kot odrasel človek, zaradi tega, da lahko opozori na nevarnost, ko mu ta preti. Zato se najprej zgodi REM spanec – rapid eye movement – morda z odprtimi očmi in s hitrim gibanjem zrkel v vse smeri. To je izredno plitvi spanec in v tej fazi je otrok nekje 20 -30 minut. Zakaj? Ker otroci ponavadi zaspijo takoj po hranjenju in po hranjenju ponavadi bruhajo ali polivajo, ga ta nežni plitvi spanec lahko reši pred tem, da se zaduši, saj ga bo že najmanjša stvar zmotila in prebudila, npr bruhec. Druga največja stvar, ki ga prebudi, je pa njegov prirojen strah – strah pred padanjem. Ta in strah pred glasnimi zvoki sta edina prirojena strahova v našem življenju, vsi ostali strahovi so priučeni.

Torej, če dojenček zaspi na rokah in ga odložimo, ko je v spanju REM, bo začutil “padanje” iz toplega zibajočega objema v prazno trdo podlago, kjer ga ne bo obdajalo nič razen zrak. Posledično se bo ustrašil prevelikega prostora okoli sebe, ki ga še ni navajen in se zbudil, ker bo začutil, da se je nekaj zgodilo in z jokom opozoril, da ga je strah. Kar pa nikakor ne pomeni, da dojenček izkorišča objem. Dojenček ne zna izkoriščati ničesar, ker njegovi možgani niso razviti do te mere, da bi to delali. To izhaja iz primarne evolucije, da je mesto dojenčka v maminem naročju. Posledično lahko uspavanje traja precej dolgo, saj če se v tem spancu dojenček odloži, se lahko ustraši in je treba postopek ponoviti.

Zaradi tega je najprej treba počakati, da dojenček v naročju zaspi in gre mimo REM faze. Torej da ga opazujemo, pestujemo in počakamo, da se premikanje zrkel neha, da odloži vse roke in noge od sebe, da glava pade vznak in da je štartal naslednjo fazo spanca – to je tiha faza spanja. Tudi ta faza ni globoka, ker dojenčki iz istega razloga ne spijo globoko do enega leta, ampak je faza v katerem dojenček zaradi usmerjanja napora v rast in razvoj zanemari čut strahu. In v tej fazi se dojenček, ko ga odložimo, ne ustraši takoj in spi dalje.

Po končani tihi fazi, ki je dolga lahko tudi več ur, preide dojenček spet v REM fazo, kjer se začne prebujat. V tihi fazi namreč dojenčka sploh ne bi smeli buditi, ker gre za izredno pomemben spanec, ki bi ga moral nemoteno zaradi razvoja prespati. Če želimo prelisičiti REM fazo, da čimprej odložimo otročka v posteljico, lahko poskusimo z naslednjimi prijemi, ki so se pri nama z Amelio izkazali za uspešni. 

1. dojenčka zibamo v naročju in ga cel čas, ko ga polagamo v posteljico, zibamo, vse dokler ne pristane na trdi podlagi. Obvezno ga odložimo na hrbet ali pa s hrbtom naslonimo na rob gnezda ali odejice. Če se mu zdi da s hrbtom nima oprijema ali je samo na boku, se bo prekucnil na hrbet in se ustrašil padanja oziroma prevračanja. Amelio včasih pretentam, da ko jo odložim z zibanjem, še zibam posteljico zraven, saj jo tresljaji zelo pomirjajo. Videla sem celo da obstaja posteljica priznane blagovne znamke, ki se ziblje in zanimivo bi bilo videti, kako dojenček reagira, ko ga položiš v že zibajoče okolje. 

2. dojenčka se pri odlaganju cel čas s prsmi dotikamo in ga objemamo dokler ne pristane na trdni podlagi – to je izvedljivo, če je posteljica ali gnezdo malo višje, saj se je treba skloniti nad njega. Ko ga odložimo na hrbet, smo še nekaj sekund nad njim da čuti naš dih in našo toplino. Šele nato ga pokrijemo od nogic navzgor, saj se prav tako lahko ustraši naših mahajočih rok z odejo nad njegovo glavo. Ko Amelio odložim z objemom, sem še nekaj časa nad njo, s tem poskušam doseči, da ima tudi na trdi podlagi občutek, da je v mojem objemu. Šele nato se lepo počasi odmikam od nje.

3. pravilo 3 sekund: včasih se mi zdi, da če se predolgo obotavljamo in vse delamo počasi, se na koncu glih nekaj zalomi. V ta namen sem večkrat poskusila odložiti Amelio kar takoj, ko sem videla da je zaprla oči. Enostavno sem jo položila z ritjo na jogi in nato glava navzdol ter se takoj umaknila. To sem naredila v roku treh sekund in velikokrat dojenček nima niti časa sprocesirati, kaj se je takrat zgodilo in spi naprej. 

Seveda so zgoraj napisane možnosti moje izkušnje. Pride dan, ko ne pomaga nič, ko Amelia protestira z jokom zelo dolgo, ker pod nobenim pogojem ne želi biti vodoravno. 

Takrat vzamem nosilko in si jo položim na prsi ter zadiham. Zadiham, ker si spočijem, zadiham, ker si spočije in se naspi tudi ona.  

Seveda pa s tem ko dojenčki rastejo, bodo tudi vedno več budni. Več bo igranja z malčkom, več bo zabavnih trenutkov. Do takrat pa svojemu dojenčku le privoščite kak celoten spanec v vašem objemu. Zagotovo vam bo hvaležen, da se za nekaj trenutkov vrne v njemu do sedaj poznano najbolj varno okolje.

Upam, da bo ta zapis marsikeri mamici pomagal, če ne do spanca, pa do tega, da bo razumela, da malčkov jok ne pomeni nič slabega, pač pa le željo po tem, da se želi počutit varno ob mamici 🙂