Trenutno z dragim živima v stanovanju, ki je sicer veliko, a prostorsko razporejeno idealno za dve osebi. Otroške sobice nikakor ne bi mogla nikamor “stlačit”.

Zato sva po tehtnem razmisleku (oba trmasti znamenji z podznaki tehtnice) naposled rekla, da greva k njemu. 

Tašča gor ali dol, sama sem zelo prilagodljiva, in zaenkrat so odnosi super. Imava pa namen v prihodnosti seveda it v svojo hiško v mirnem okolju. 

In tako se je začela renovacija cca 150m2 mansardnega stanovanja. Delno adaptirano, delno ne. 

Takoj sem vedela, kateri prostor želim za otroško sobico. Enostavno je v tisti sobi bila čudovita energija in ko sva spraznila prejšnjo “dnevno” sobo, sva začela s prenovo in barvanjem in načrtovanjem sobice. 

Sobica še ni končana, potrebne so še malenkosti. Toda v grobem imava noter že skoraj vse najpomembnejše stvari. 

Z veseljem vstopim v sobico, ki kar žari. Gugalnik te kr posesa vase in malo manjka da na njem zaspim in se zagugam v prijetne sanje in predstave, kako bo, ko pride na svet mala pupika. 

Vsekakor je sobica opremljana in delana z veliko ljubeznijo, zato ne dvomim, da bo pupa v njej čutila nič druga kot čisto najino ljubezen. ❤