September 2021:

Bila je nedelja, ko smo odšli na obisk k Ameliini sestrični, le nekaj ulic stran. Vreme je bilo že kar jesensko, sploh pa mene ponavadi zebe že pri plus 22. Andrej je bil že ves dan vidno utrujen, saj sva celo jutro pospravljala bazen, ampak se je kljub temu odločil, da pa bo on šel na bicikl in se bo z biciklom pripeljal nekaj ulic stran. Itak ga je zdelalo do konca, ampak vroč tuš je pomagal in zaspala sva kot vsak drug dan.

Ko sva se v ponedeljek zbudila, so bile prve njegove besede, glava me boli za očmi. V isti milisekundi sem vedela, da je okužen. Še isti dan je dobil potrditev, ker je že od samega začetka imel močne simptome in visoko vročino.

V ponedeljek sva z Amelio bili še vedno ok, medtem ko je Andrej prvo noč moral prespati na kavču, na drugem koncu hiše.

Amelia je kot nedonošenček izredno zdrava pupa. Res lahko trkam, da razen prehlada na morju, ni bilo nikdar nobenih težav in nekako sem upala, da bo dovolj močna in odporna tudi sedaj.

Pravijo, da takoj veš, kdaj imaš covid. Je kot gripa, ampak drugače. Je kot glavobol, ampak drugače. Utrujen si, ampak drugače. Kašljaš, ampak drugače. V torek nekje ob 15.15h me je nekaj požgečkalo v pljučih, v prsnem košu, da sem sredi ničesa morala zakašljati. takoj sem vedela. res ono takoj. Že vse življenje poznam svoj kašelj, a še nikoli in nikdar me ni sililo na kašelj, da me nekje sred prsi požgečka. Skoraj bi se hotela počohati po koži in upati, da bi spraskala to ščemenje iz sebe. Čez kakšno uro, se je spet ponovilo, spet me je požgečkalo in tokrat sem bila prepričana, da so prve virusne molekule znotraj mene. Amelia je bila ok. Ker jaz še vedno nisem imela znakov, sem Amelio vseeno cartala in crkljala, morda še bolj kot ponavadi, čeprav bi nekateri rekli nespametno, medtem ko je Andrej nosil masko.

V sredo sem že od jutra tu in tam pokašljevala, Andrej pa ni in ni mogel s postelje. Samo upala sem lahko, da če mene zadane, da bo on vsaj toliko ok, da bo pomagal. Vročine nisem imela, toda vseeno sem se vsak večer s strahom vlegla v posteljo, ker je covid kot tombola. Nikoli ne veš, kdaj in kako te zadane. Spreminja se namreč iz ure v uro, telo je eno minuto ok, naslednjo pa ne moreš na noge.

V četrtek je pa zadelo tudi mene. Glavobol za očmi, vročina 37,5. Nekje na meji. Glih tista meja, ko ne moreš nič. Ne stat, ne ležat, ne nič. Amelia je začela kihat.

Naslednji dnevi so bili noro naporni. Andrej je uporabljal zadnje atome moči, da je poskrbel za Amelio, ko jaz nisem mogla.

Na srečo jo je Amelia odnesla brez težav, testirali je nismo nikdar. Šele po 12 dneh od mojega prvega simptoma sem bila spet pri takih močeh, da sem lahko normalno funkcionirala. tudi okus in vonj sta se mi vrnila v 5 dneh nazaj. A glavoboli so ostali še nekaj časa za tem.

Januar 2022

Začetek novega leta nas je spet presenetil s covidom. tokrat omikron različico, ki se je širila kot bi mignil. Ne vem, kje smo jo fasali, ampak sklepam, da sem jo domov prinesla jaz. Par dni pred mojimi simptomi sem bila na sodišču v Mariboru in to je bila edina taka lokacija, da sem šla z doma. Ker smo imeli zapuščinski postopek zaradi očeta, smo šli še na kavo v kafič, kjer sploh ni bilo poskrbljeno za kakršnokoli razdaljo. Tako da je verjetno vir okužbe bil nekje tam.

Pa saj v končni fazi ni pomembno. Ne morem verjeti, ko včasih vidim na instagramu, kako ljudje s prstom kažejo na nekoga, da jih je okužil. Ja seveda, zagotovo med tolkimi tisoči potrjeno okuženimi in še dvakrat več nepotrjeno okuženimi pa ti zdaj glih veš, kdo te je namerno okužil. Virus je med nami in če ga ne stakneš danes, ga stakneš jutri. Mislim da ta omikron različica zaobide le redke. Morda se koga dotakne in ker testi ne pokažejo plusa, mislijo da ga nimajo in širijo okoli dalje virus. zato pa je, kot je. Ampak pustimo te politične zadeve. Bolj je pomembno, da če nas že obišče, poskrbimo za svoje zdravje.

Tokratni covid je zadel tudi našo mičkeno Amelio. Vsaj menim, da je bil covid, glede na to, da sva bila oba z Andrejem pozitivna, in iskreno povedano nisva pazila sploh ne pri tamali, ker preden sva zvedela da imava covid, je bilo že prepozno. Amelia je imela visoko vročino, ki je trajala 24 ur. Z ušesnim termometrom, ki je itak kazal narobe, me je enkrat celo prestrašil, da smo na 40,7 vročine. Verjetno toliko ni bilo, saj je živosrebrni pokazal 38,5. Ampak verjetno je realno stanje bilo okoli 39. Prvič je Amelia zbolela oziroma prvič je sploh imela vročino, zato nisem niti vedela, kaj si naj prestavljam ob tem. Ko sem jo videla, kako je brez moči, kako ne more dvignit sebe na noge, kako se ne more niti z igračkami igrat, sem vedela, da ni vse ok. Nisem čakala dolgo, kar hitro sem se sama odločila za svečko paracetamol in prav je bilo tako. Zaspala je in 24 ur ni bilo od nje nič. Pediatrinja je rekla, da sem dobro odreagirala in da naj dajem svečko tudi, če bo vročina padla, saj so ob covidu lahko prisotne tudi kakšne bolečine in slabše počutje zaradi padca imunskega sistema.

Po 24 urah je bila vidno bolje, vročina je že skoraj izginila, midva z Andrejem pa sva se še nekaj časa pobirala. Lahko bi rekla, da je pri meni trajalo v blagi obliki skoraj 8 dni, da sem se čisto pobrala. Čisto brez moči in z nekaj malega vročine sem bila pa le en dan.

Sedaj sem jaz že izven izolacije in svobodna, Andrej pa je šele kasneje bil pozitiven, tako da je še vedno doma.

Če primerjam to različico s prejšnjo, vejretno je prejšnja bila delta, je bila prejšnja precej bolj huda. Dosti dosti bolj huda. Je pa prejšnja prizanesla Amelii, medtem ko ta ni.

Ob takih trenutkih se še bolj zavedam, kako pomembno je, ko smo zdravi. Kako moramo biti hvaležni za svoje zdravje, ko ga imamo. Zelo me je prizadelo, ko sem videla Amelio kako se muči. Ne vem, če sem si sploh lahko predstavljala prej to materinsko ljubezen, ki podira zidove z golimi rokami za svoje otroke. Sedaj jo razumem. In hvaležna sem, da se je covid pri nas iztekel, tako kot se je.