Sestra Danijela je bila nekaj časa tiho, rekla samo malo da najdem rezultate, nato pa z glasom, ki je izražal nasmeh na drugi strani, rekla: Brisi so vredu, vse je ok.

Ko bi vi vedeli kak kamen se mi je odkotalil od srca.. Ampak očitno je slabemu brisu po porodu botrovalo kakšno vnetje in je kazalo znake sprememb na materničnem vratu, nakar se je izkazalo, da je bilo po pol leta vse ok in bolje ter da je vsaj za eno stvar skrb trenutno odveč.

Izbrali sva termin prvega potrditvenega pregleda, jaz pa sem že v glavi študirala, kaj naj povem v službi, kako na postopam, ali naj kar ostajam doma? Bom dobila stalež?

Ampak to niti ni bilo tako pomembno. Vedela sem, da sva si želela še enega otroka in to mi je pomenilo največ. Bil je načrtovan, a mogoče kakšen mesec kasneje, ko bi že imela rezultate brisa. Pa mi je na koncu še bolje, da je bilo tako. Prišel je namreč ob pravem času. Tistem, ki mu je bil namenjen.

Verjeli ali ne, razen slabosti, ki se je ob covidu še stopnjevala, nisem imela kaj dosti znakov in ob tem, ko moram skrbeti za Amelio, sem na čase čisto pozabila, da sem sploh noseča.

No, niso še potrdili. Jaz pa sem potihem odštevala in se veselila prvega pregleda. Vsak premik, ko me je špiknilo v materničnih vezeh, mi je dajal vedeti, da je v meni vse ok..

Pa je bilo res?