Moram priznat, da sem bila na dan pregleda dokaj mirna. Lani vem, da je bilo drugače, saj je bil pregled po prvem splavu in sem toliko bolj bila živčna, če je vse ok. Tokrat, ko imaš že eno kepico doma in ko si enkrat dal skozi nosečnost in prebral tisoče zgodb, pa veš, da je lahko scenarij popolnoma nepredvidljiv, narobe lahko gre milijon stvari in v poplavi vseh teh informacij sem se odločila biti čimbolj sproščena in iti v korak s časom. Zaupala sem in verjela svojemu telesu, da bo tudi tokrat vse ok in tako sem se podala na prvi pregled bolj sproščeno.

Najprej so mi izmerili pritisk, višino in težo ter ugotovili, da sem še vedno taka suhica, saj je z oblačili vred in težkimi bulerji moja teža pokazala komaj 48 kilogramov.

Ko sem šla noter na pregled, je najprej ocenila ali maternica povečana in preverila zaprtost materničnega vratu. Zunanji pregled je kazal vse ok. Nato sem se ulegla na drugo mizo in pregledali sva trebuček z ultrazvokom. Mali drobceni fižol je tri dni prehiteval, migal in srček je bíl. Videla je rokice, nogice, kljub temu da je imel komaj 2,3 centimetre. Sploh si ne znam predstavljat, kako malo je to bilo.

Ker je v maternici videla tudi hematom, mi je bil svetovan počitek in čimmanj napora – seveda je ob živahni Amelii to misija nemogoče, a obljubila sem, da se bom potrudila.

Dobila sem slikico, vsa nadaljnja navodila, ki se jih še zelo dobro spomnim od lani in prvo kar sem naredila, ko sem stopila na hodnik, sem Andreju poslala slikico s pripisom: Mislim, da se še dolgo ne bova naspala…

Se nadaljuje..