Kakorkoli dramatično se to sliši, v nekaterih pogledih tudi je. Kdor me spremlja že nekaj časa, ve, da je lani umrl moj oče. Zdrav, brez covida, je zaradi vročine odšel v bolnico, da bi ga testirali na covid, tam so ga nato zadržali, češ da se razvija pljučnica. Vsak dan nas je klical, vse je bilo ok, 21. dan smo dobili klic, da je umrl. Ne rečem, so vmes ugotovili marsikaj, kar je verjetno vplivalo na celoten potek, a če ne bi 21 dni ležal v postelji, brez da se je lahko sprehodil do kafeja ali po hodniku, zagotovo ŠE ne bi umrl. Ampak pustimo zdaj to. Življenje je minljivo, hvaležna sem, da se ni preveč mučil, saj je umrl med spanjem. Bolj kritično je bilo, kar je pisalo v njihovih poročilih, še bolj kritično pa ime zdravnika, ki mi je že po telefonu zabičal, da kaj toliko sprašujem, da on ne bo vsakič nekomu drugemu izmed nas razlagal, za kaj se gre, temveč naj ga kliče le en družinski član.

Da. Bil je internist. V UKC Maribor. In isti zdravnik, ki je bil podpisan na mojem diabetološkem izvidu.

Verjetno, če bi ga videla v živo, bi mu marsikaj znala povedati, sploh glede tega, kaj vse sem kasneje o njem izvedela, a sem rekla, da bom se vljudno opravičila in poiskala drugo mnenje. Napisala sem mail, da me ne bo na pregled iz osebnih razlogov ter da bo doktor zagotovo povezal moj priimek z očetom, če že ni. Prepričana sem, da se očeta zelo dobro spomni. Morda pa je tudi zaradi tega želel pri meni opraviti vse te preiskave.

Iz bolnice sem prejela lep mail nazaj, da razumejo situacijo in da v kolikor bom vseeno želela njihovo obravnavo, naj se javim. Hvalabogu, da je tudi moja ginekologinja razumela situacijo in me takoj napotila drugam 🙂 No, za naslednji diabetološki pregled sem pa izbrala ambulanto Šubic na Lavričevi v Mariboru.

A mislite, da je bilo tam bolje?

Se nadaljuje…