Bila je čisto običajna sreda. Andrej je bil v službi, zjutraj sem pojedla zajtrk, nato sva se z Amelio igrali. Ko se je Andrej vrnil domov, smo pojedli kosilo, ki je bila že pozna večerja, nato sva okopala Amelio in jo počasi dala spat. Bila sem utrujena, a drugih pretiranih znakov nisem imela. Na kavču sva še zobala borovnice in gledala tv, nato pa odšla v posteljo.

Naenkrat so se začeli krči. Krči, kot pri menstruaciji. Komaj 16. tednov sem noseča, prehitro je, da bi karkoli bilo.

Vstanem in prestrašena vzamem diasporal direkt v usta. Ker se krči še vedno niso umirili, sem se vlegla in čakala, da minejo. Ura je bila že polnoč, Andrej je že spal, meni pa krči niso dali miru. 15 min po zaužitju magnezija mi postane slabo. Zelo slabo.

Tako slabo, da sem imela manj kot pol minute, da sem priletela do wcja, dvignila pokrov in se prijela za lase.

V naslednji sekundi sem začela bruhat in iz mene je šlo ven vse, kar sem tisti dan zaužila. Vključno z zajtrkom. Pa sem zelo veliko pojedla tisti dan. Po eni minuti se refleks ustavi, popijem malo vode, se umijem, in se vležem nazaj v posteljo. Ni minilo 5 min, je sledila druga runda. Andrej je tako spal, da me ni niti slišal, medtem je pa meni košček hrane zašel v sapnik in v tisti sili ko telo vdihuje, da bi bruhalo, sem se začela še daviti. Komaj sem prišla do sape, ne vem kakšno silo sem uporabila in koliko moči, da sem v tistem navalu rešla sebe. Dejansko bi se lahko zadušila, če se ne bi mogla izkašljat, saj sem se istočasno borila z refleksom bruhanja, ki ni in ni ponehal..

Ko sem končno uspela zadihat in dala iz sebe še zadnje atome moči, da sem spraznila želodec, sem naenkrat začutila neko toploto na bedrih.

Med mojimi nogami je na tla tekla prozorna tekočina in risala lužico na ploščice v kopalnici…

Se nadaljuje..