Prišel je dan, ko sem se odpravila k novemu diabetologu. V prejšnjem delu sem pisala o tem, kako sem zavrnila diabetologa, ki je bil povezan z očetovo smrtjo in res mi ni bilo prijetno se srečati z njim iz oči v oči, tako kot se niti on ni potrudil, da bi nam na dan očetove smrti prišel izreči sožalje.. pa je bil takrat v smeni, ko smo se prišli poslovit..

Amelio sem dala v varstvo moji mamj in se odpravila v sončnem vremenu na Lent. Tam je namreč zasebna diabetološka ambulanta kamor sem se naročila z novo napotnico.

V tretjem nadstropju me prijazna sestra sprejme in že njen topel pogled, nasmeh je obljubljal neko mirnost, ko sva začeli še s pogovori, pa sem vedela, da pri njih ne bom obravnavana kot po tekočem traku, pač pa se res potrudijo, da se ne počutiš kot nekdo, ki umira ali ki bi se zaradi sladkorne moral česarkoli bati. Seznanila me je z dejstvi, ki sem jih že vedela in prijeten pogovor zaključili z odvzemom krvi.

Nato me je poklicala še zdravnica, ki je pregledala moje dotedanje meritve, ki so sovpadale z dolgoročno urejenostjo sladkorja. Povedala mi je kako je pomembno jesti zdravo tudi, kadar nismo noseči in da moji rezultati ponavadi ne nakazujejo na razvoj diabetesa. Še vedno je svetovala spremljanje sladkorja, vendar le trikrat na dan, ponovni obisk pa šele čez dva meseca.

Ko sem se odpravila proti babici, sem bila zelo pomirjena in zagotovo je to občutila tudi pupa v trebuščku, saj se mi je zazdelo, da sem prvič v tej nosečnosti začutila ščemenje in metuljčke njenih nežnih gibov..

In medtem, ko so dnevi minevali, sem se začela zavedati, da vedno večkrat posežem k omari s sladkarijami ali košari s sadjem.. in tako se nekega dne nisem mogla upreti čudovitim, velikim in debelim jagodam, na katere do sedaj nisem nikdad imela alergijske reakcije..

Do takrat…

Se nadaljuje…